Pogosto vidimo slike koprskih kmetov – paolanov, malo manj oziroma ni\u010d pa slike kmetov iz na\u0161e okolice iz istega obdobja. \u0160ele po vojni so ekipe SEM-a – na\u0161ega etnografskega muzeja popravile to nesorazmerje. Kmetje so bili fotografirani pri svojem delu in ne kot paolani, ki so bili posebno za take prilike oble\u010deni in na ogled postavljeni.<\/p>\n\n\n\n
No, kakorkoli, v prej\u0161njih \u010dasih so kmetje predstavljali ogromno ve\u010dino prebivalstva. Po popisu iz leta 1857 je koprski okraj, ki je \u0161tel 29.000 prebivalcev imel od tega,, kar 82% kmetov, v samem mestu, ki je takrat \u0161telo 9.000 prebivalcev pa je bilo po nekaterih virih preko 4.500 kmetov – paolanov. In vsi ti paolani so z dru\u017einami vsako jutro sedli na svoj voz z oslom ali volom in od\u0161li do svojih njiv, ki so bile oddaljene tudi uro hoda, delali cel dan in zve\u010der – pred mrakom bili \u017ee pred mestnimi vrati, ki so se ob mraku zaprla.<\/p>\n\n\n\n
Vsi ti kmetje v koprskem okraju so seveda imeli tudi \u017eivino, od katere je bilo cca 4400 goved in 3500 pra\u0161i\u010dev. Za Istro zna\u010dilen osel ali mu\u0161a pa je po \u0161tevil\u010dnosti zasedel tretje mesto s 2600 primerki.<\/p>\n\n\n\n
Ni \u010dudno torej, da na starih fotografijah naletimo na izredno obdelan vsak kvadrat zemlje, saj je bilo poleg dru\u017ein treba nahraniti tudi vso to \u017eivino in del pridelka tudi prodati ali oddati lastniku zemlji\u0161\u010da\/posesti. Kmetje so se namre\u010d delili na tiste, ki so obdelovalo lastno posest, na spolovinarje in na kolone. Tu so bile razlike glede na lastni\u0161tvo hi\u0161e, kjer so stanovali, investicije v vinograde in nasade, nakup \u017eivine in nabave semen, sadik, in gnojil. Od statusa je torej bilo odvisno koliko pridelka je moral brezpla\u010dno oddati svojim gospodarjem.<\/p>\n\n\n\n
\u010ceprav so bili paolani kmetje tako kot njihovi sotrpini po okoli\u0161kih hribih, je med njimi vladala velika zadr\u017eanost. Najbr\u017e so imeli ve\u010dvrednosti kompleks, \u010de\u0161 oni \u017eivijo v mestu, da razli\u010dne nacionalne pripadnosti niti ne upo\u0161tevamo. Konec 19. in za\u010detek 20. stoletja je prinesel, predvsem v Trst, industrializacijo in mnogo podmladka teh paolanov je raje od\u0161el na delo v tovarne in ladjedelnice. Pri\u0161lo je do pomanjkanja delovne sile in marsikatero zemlji\u0161\u010de v okolici je bilo naprodaj. Poleg me\u0161etarjev so se kot kupci za\u010deli pojavljati tudi slovenski kmetje iz bli\u017enjih hribov, saj je bila zemlja v dolini ali “vali” po doma\u010de, zelo cenjena. To mi je pripovedoval moj nono iz Marezig, katerega o\u010de (moj pranono) je ob koncu prve svetovne vojne kupil vsakemu izmed \u0161tirih sinov manj\u0161o posest blizu Kopra. To je bila za te brate “tombola” s katero so si lahko izbirali nevesto po \u017eelji. Drugi \u010dasi pa\u010d!<\/p>\n\n\n
![\"\u0160avrina](\"https:\/\/kuopranbot.si\/wp-content\/uploads\/2024\/01\/Boris-Kmetje-Anbot-Savrina-s-kosem-za-gnuj-leta-1950.jpg?gid=12\" "\\"Ko\u0161")
<\/div>