![\"barikada](\"https:\/\/kuopranbot.si\/wp-content\/uploads\/2026\/04\/Zagorela-barikada-1-gori_pesnica-spremenil-v-Pesnica-restavritana-27-julij-1991.jpg\")
<\/a>Po radiu so povedali, da gorijo barikade na reki Dragonji, da se marsikje po Sloveniji dogajajo voja\u0161ki spopadi in da nas bodo mogo\u010de bombardirala voja\u0161ka letala. Nekaj mojih znancev je bilo prestra\u0161enih in nekateri so od\u0161li v Trst na varno, dokler se niso spopadi kon\u010dali. Jaz sem imel druge skrbi, ker sta bila mikena otroka, h\u010derka in sin v avtokampu, v Vrsarju na poletnih po\u010ditnicah. Nekateri sosedje so od\u0161li, kot teritorialna obramba na polo\u017eaje, kjer se je pri\u010dakovalo morebitni prihod vozil tankov JLA. Po radiu so bolj stra\u0161ili, kot svetovali, kako se obna\u0161ati v teh napetih trenutkih.<\/p>\n\n\n
<\/a>Glede na napeto vzdu\u0161je, ki so ga ustvarili radijski poro\u010devalci dogajanja, sem se odlo\u010dil, da grem po otroka v Vrsar. Ko sem povedal, kaj nameravam, so mi rekli, da to ni mogo\u010de, ker gorijo barikade na cestah, kjer ni barikad, pa so ceste zaprte. Kdo bo ustavil Istrijana, sem si rekel? Vzel sem boco vode, cigarete in dokumente, ter se usedel v belega fi\u010dkota. \u0160e danes poznam vse gozdne ceste in steze ob meji. Odpeljal sem se do Babi\u010dev, navzdol proti Rokavi, mimo \u017dupan\u0107i\u010dev, do \u0160krlin. Bil sem edini na cesti, drugih vozil nisem sre\u010dal. Vsi so se poskrili v bu\u017ee, ali ostali doma.<\/p>\n\n\n\n
Pre\u010dkal sem Rokavo, nato \u0161e Dragonjo, nikogar nikjer. Pri\u017egal sem si cigareto, okna sem imel itak vsa odprta, ker fi\u010dko ni imel klime. Vstavil kaseto “The Dark Side of the Moon” od Pink Floydov, ki sem kupil pred leti v Pensacoli na Floridi in navil zvok na ves glas. Po\u010dasi sem vozil po razriti cesti gor na Bri\u010d. V gozdu, ko sem se vzpenjal priti Bri\u010du, sem za ovinkom kar naenkrat opazil mo\u017eakarja na cesti ob razko\u0161nem Mercedesu. Bil je taksist iz Umaga, ki je poskusil priti do stranke v Ljubljani, da jo odpelje domov, \u010dez mejo na Hrva\u0161ko, pa mu je na razriti cesti prebilo karter motorja, iz katerega je izteklo motorno olje. Ko sem se ustavil, mi je to povedal in me prosil, da ga peljem domov v Umag. “Ne bo zastonj”, je rekel. “Ne bom ti ra\u010dunal, \u017ee tako ima\u0161 \u0161kodo na vozilu in problem, kako ga odpeljati do mehanika.” Sem mu odgovoril. Taksist je prisedel v mojega fi\u010dkota in odpeljala sva se, \u010dez Bri\u010d, proti Umagu. Ceste prazne, bila sva edina na cesti. Malo pred Umagom naju je cesta peljala mimo kasarne, kjer so bili pred njo razvr\u0161\u010deni tanki s pri\u017eganim motorjem, da se jih je sli\u0161alo \u017ee od dale\u010d. Bilo je kar napeto, a kmalu sva pripeljala do njegovega doma, kjer ga je \u010dakala \u017eena, vsa prestra\u0161ena in v solzah. Imela je pripravljene kov\u010dke, ker so po radiu svetovali, da naj odidejo vsi iz mest, da bodo na varnem pred bombardiranjem letal, ki prihajajo. Ponudila sta mi denar, hrano, pija\u010do, a sem sprejel le en \u0161kicet ta mo\u010dnega in odpeljal dalje. Vrsar je bil \u0161e dale\u010d in pot do tja negotova.<\/p>\n\n\n