{"id":6513,"date":"2025-03-08T07:01:20","date_gmt":"2025-03-08T07:01:20","guid":{"rendered":"https:\/\/kuopranbot.si\/?p=6513"},"modified":"2025-02-05T19:53:47","modified_gmt":"2025-02-05T19:53:47","slug":"alojz-stanislav-kocjancic","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kuopranbot.si\/?p=6513","title":{"rendered":"Alojz Stanislav Kocjan\u010di\u010d 1913-1991"},"content":{"rendered":"
\n
\"Alojz<\/a>
Alojz Stanislav Kocjan\u010di\u010d 1913-1991<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Bilo je vro\u010de v Kubedu, poleti 4. julija leta 1937, saj se je zbrala velika mno\u017eica ljudi okoli cerkve na skali in v vasi. V rojstno vas se je vrnil Alojz Stanislav Kocjan\u010di\u010d, ki je bil posve\u010den v duhovnika v Gorici. V Kubedu je bilo prazni\u010dno, ker je novoma\u0161nik Alojz imel prvo ma\u0161o v svoji vasi, za svoje ljudi in v svojem jeziku. Italijanski fa\u0161izem je bil na vrhuncu mo\u010di, prepovedal je slovenski jezik v javnosti, zapiral je vse slovenske \u0161ole in celo v gostilnah je bilo prepovedano petje v slovenskem jeziku. Povsod so bili napisi, ki jih je postavila takratna oblast: “Qui si parla solo italiano” (Tukaj se govoti samo italijansko). Nepregledna mno\u017eica ljudi, nekaj ve\u010d kot 5.000, da vsi niso mogli v notranjost cerkve, iz bli\u017enjih in daljnih vasi je pri\u0161la v Kubed. Slovenski Istrani so ob tej priliki pokazali oblastem, da ne praznujejo samo prvoma\u0161nika in novega duhovnika, temve\u010d tudi svoj jezik in svojo ve\u010d stoletno kulturo, skupaj z duhovnikom, ki je ma\u0161eval v slovenskem jeziku. Kot je ob tak\u0161nih prilikah v navadi, so v Kubedu 4. julija 1937 praznovali cel dan, kar fa\u0161isti\u010dnim oblastem ni bilo prav, a tega dne se niso vme\u0161ali, ali posredovali z organi pregona, ker jih je tako veliko \u0161tevilo ljudi presenetilo in ujelo nepripravljene. Spodaj prilagam tudi 3 spominske podobe, tiskane v spomin na prvoma\u0161nika Alojza Stanislava Kocjan\u010di\u010da iz leta 1937, ki sem jih slu\u010dajno na\u0161el na neki avkciji na spletu.<\/p>\n\n\n\n

Istrski duhovnik in pesnik Alojz Stanislav Kocjan\u010di\u010d<\/strong> se je rodil Ani \u0160kergat in o\u010detu Matiji Kocjan\u010di\u010du 20. maja 1913 v Kubedu. Mladost je pre\u017eivel v mi\u017eeriji, doma so bili revni, mati Ana je bila \u0160avrinka stalno na poti med Kubedom in Trsto, kot mnoge druge Istranke. Maturiral je leta 1933 na gimnaziji v Gorici, kjer je v semeni\u0161\u010du \u0161tudiral bogoslovje. V duhovnika so ga posvetili v Gorici in prvo ma\u0161o je imel v svoji rodni vasi Kubed julija 1937. Duhovni\u0161ko slu\u017ebo je opravljal v Kubedu, Buzetu, Ko\u0161taboni, od kjer je upravljal \u017eupnijo Pomjan in kasneje 16 let \u0160marje. Leta 1963 so ga premestili v Klanec pri Kozini, kjer je deloval 25 let. V Klancu je ostal tudi, ko je od\u0161el v pokoj in tam \u017eivel vse do leta 1991, ko nas je zapustil za vedno. <\/p>\n\n\n\n

V te\u017ekih \u010dasih fa\u0161izma, je oblast preganjala njega in \u0161e veliko slovenskih duhovnikov, ki niso zanikali svoje kulture in jezika. Tudi prodali se niso okupatorjem, kot uradna slovenska Katoli\u0161ka cerkev s \u0161kofom Ro\u017emanom na \u010delu, ki je blagoslavljala oro\u017eje nacistov in pod njovim pokroviteljstvom ustanavljkala slopvenske nacisti\u010dne enote imenovane Domobranci. Alojz Kocjan\u010di\u010d je bil tudi upornik, saj se je upiral uradni politiki slovenske cerkve. Sam je ve\u010dkrat zapisal, da niso imeli podpore cerkvenih in civilnih oblasti in bili so preganjani, ter obsojani, ker se niso poitalijan\u010dili in pokleknili pred okupatorji.<\/p>\n\n\n\n

Pisal je \u017ee zelo zgodaj in kasnje objavljal v tiskanih medijih pred in po vojni. Leta 1962 so v Kopru tiskali prvo njegovo knjigo poezije z naslovom “\u0160avrinske pesmi” in leta 1988 \u0161e knjigo ppoezije “Brumbole”. Po njegivi smrti so tiskali \u0161e tretjo knjigo “Ljudi opeval bom, vode in skale”. Kakorkoli \u017ee Alojz Kocjan\u010di\u010d in Bert Pribac <\/a>sta, od pokojnih poetov, najve\u010dja mojstra poezije Slovenske Istre.<\/p>\n\n\n

\n
\"podoba\"<\/a>
Prvoma\u0161na spominska podoba tiskana 4. julija 1937<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Za konec \u0161e ena poezija izpod peresa Alojza Kocjan\u010di\u010da:<\/p>\n\n\n\n

SLOVENSKA ISTRA<\/p>\n\n\n\n

Slovenska Istra od movra\u0161kih Dvorov
grem ob So\u010dergi v Kubed, do Ri\u017eane,
Z o\u010dmi objamem Svet’Anton, Dekane,
in vzpnem se tja do \u010drnikalskih borov.<\/p>\n\n\n\n

Nad Gabrovico, Ospom iz Tinjana
zrem mimo Kopra, \u0160marij do Rokave,
pogledam v Korte, Krkav\u010de, Planjave,
v Marezge in Tru\u0161ke pa s Pomjana.<\/p>\n\n\n\n

Ljudje so tu, ki dolga so stoletja
za kruh in za besedo se borili,
preganjani, prezirani, trpini.<\/p>\n\n\n\n

Jim tujec trnja trosil je, ne cvetja:
kot skale trdni niso se vklonili,
veliki v svoji te\u017eki bole\u010dini.<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n