{"id":4120,"date":"2024-08-26T07:30:00","date_gmt":"2024-08-26T07:30:00","guid":{"rendered":"https:\/\/kuopranbot.si\/?p=4120"},"modified":"2024-08-19T17:35:26","modified_gmt":"2024-08-19T17:35:26","slug":"rimljanski-legionar-ki-se-je-zaljubil-v-istro","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kuopranbot.si\/?p=4120","title":{"rendered":"Rimljanski legionar, ki se je zaljubil v Istro"},"content":{"rendered":"
\n
\"legionar\"<\/a>
Rimski legionar, kot je izgledal v 1.stoletju na\u0161ega \u0161tetja<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Ob sedanji slovenski obali in v Slovenski Istri, so se v \u010dasih Rimljanskega imperija naselili \u0161tevilni legionarji, ko so se upokojili. Rimljanska oblast je svojim vojakom, oziroma legionarjem, ob upokojitvi, dala vsoto denarja, ali dala v last zemlji\u0161\u010de, ki je postalo njihov dom. Legionarji so se lahko upokojili po odslu\u017eenih 20 letih, nekateri tudi ve\u010d. Dokaz za prisotnost legionarjev pri nas sta 2 kamnita nagrobnika na 2. sliki, ki ju hranijo v muzeju JJ Winckelman<\/a> v Trstu. Prvo kamnito plo\u0161\u010do, oziroma nagrobnik z epitafom legionarja legije “XV Apollinaris” z imenom Caius Titius, so na\u0161li v Pomjanu pri Kopru in je v tr\u017ea\u0161kem muzeju od leta 1843. Drugo so na\u0161li v nekdanjem Portoro\u017eu, v stari cerkvici S. Lovrenca. Legionar veteran legije “Primae Italicae” Lucius Papius Macellinus je dal vklesati epitaf posve\u010den tudi svoji \u017eeni M.. Secondini. Na sredini ima okroglo luknjo, ker je bila uporabljena kot temelj za torkljo (stiskalnica za oljke). Tudi ta nagrobnik je v tr\u017ea\u0161kem muzeju, kjer ga hranijo od leta 1843. V tr\u017ea\u0161kem muzeju hranijo od leta 1909 tudi nagrobno plo\u0161\u010do epitafom svobodnjaka (liberta) z imenom Tito Cesernio Ucero, ki so jo na\u0161li v Izoli, torej takratni izolski Tito.<\/p>\n\n\n\n

Na podlagi arheolo\u0161kih ostankov iz \u010dasov ko so na\u0161i kraji bili del Rimljanskega imperija, najdenimi \u017ee pred enim ali ve\u010d stoletji, lahko sklepamo, da je bilo tukaj veliko naseljencev in verjetno \u0161e vedno nekaj staroselskih Histrov, ki so se po\u010dasi asimilirali. Rimljanskim vojakom, oziroma legionarjem, je bila sedanja Slovenska Istra v\u0161e\u010d in so se, po upokojitvi radi naselili tukaj. Ni bilo veliko tak\u0161nih prekaljenih bojevnikov, ki so pre\u017eiveli \u0161tevilne bitke v 20 letnem voja\u0161kem sta\u017eu. Zato je zanimivo, da je kar nekaj tak\u0161nih ustvarilo dom, oziroma kmetijo (vilo rustico) pri nas.<\/p>\n\n\n\n

O rimljanskem legionarju veteranu imenovanem Caius Titius (Caio Tizio), ki je odslu\u017eil voja\u0161ki rok v legiji XV Apollinaris, ki je delovala na podro\u010dju Akvileje, Emone (Ljubljana) in do dana\u0161njega Siska v takratni Panoniji, je bila v Miljah pred kratkim predstavljena knjiga. Knjigo z naslovom “TERGESTE citt\u00e0 del destino<\/a>” je napisal dr. zgodovine Alessandro De Antoni. Caius Titius se je rodil v takratni Galiji, dana\u0161nji Franciji in pre\u017eivel otro\u0161tvo v mestu Vienne ob reki Rhodanus (Ron ali Rodan). Ob upokojitvi mu je Rimski imperij dal v last zemlji\u0161\u010de na podro\u010dju dana\u0161nje vasi Pomjan, kjer je \u017eelel \u017eiveti. Ve\u010d podatkov o njemu nimamo, ker je delno ohranjen.<\/p>\n\n\n

\n
\"Titius\"<\/a>
Na levi strani kamnita plo\u0161\u010da nagrobnika najdena v Pomjanu pri Kopru leta 1843. Na desni strani kamnita plo\u0161\u010da z epitafom legionarja z imenom Lucio Papio Marcellino, najdena v cerkvi nekdanjega Portoro\u017ea leta 1843. Luknja na sredini je nastala, ker je bila nagrobnik uporabljen kot temelj stiskalnice za oljke.<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

To je bilo v prvem stoletju na\u0161ega \u0161tetja, ko so se na skalnatem otoku sredi dana\u0161njega Koprskega zaliva, \u0161e pasle koze. V tistem \u010dasu je bilo kar \u017eivo. O vili rustiki v Ankaranu<\/a> smo tukaj \u017ee pisali, a na Bivju je bila velika rimska kmetija, gostilna s kopali\u0161\u010dem (bazenom) ob cesti, ki je iz Trsta peljala v Istro. Ko so bili tam \u0161e arheologi, sem \u0161el pogledat in videl dobro ohranjeno torkljo, oziroma stiskalnico za oljke, med ru\u0161evinami vile rustike in ohranjen bazen. Videti je bilo tudi rimsko cesto, ki je peljala v smeri Sermina. Pod Serminom ob takratnem izlivu Ri\u017eane v morje, je bilo rimsko naselje. V \u017dusterni je bilo rimsko pristani\u0161\u010de pod morsko gladino, ki se ga spominjam. \u0160e vedno je tam pod vzhodnim delom kopali\u0161\u010da in delno pod nasutjem, kjer je podro\u010dje vodnih \u0161portov, za kajaka\u0161e, srfarje in kajtarje. Mesto na otoku je za\u010delo nastajati, podobno kot Benetke \u0161ele proti koncu 4. in v 5. stoletju. V tistem \u010dasu je Rimski imperij razpadal, s severa in vzhoda so prihajale vojske ljudstev, ki so napadale in plenile takratne prebivalce. Begunci so pred hordami plenilcev be\u017eali na skalnati otok, kjer je nastalo mesto, prav tako, kot v istem \u010dasu na otokih v Bene\u0161ki laguni Benetke. Letos torej upravi\u010deno proslavljamo 1.500 mesta Koper.<\/p>\n\n\n\n

Foto album<\/p>\n\n\n