Park, kjer smo Koprčani pustili veliko lepih spominov smo vedno imenovali Hlavatyjev park, a septembra 2001 je župan Dino Pucer izdal odlok o imenovanju parka, ki je začel veljati po objavi v Uradnem listu. V odloku iz leta 2001 piše: “Ime parka je “Hlavatyjev park – Parco Hlavaty”. Baje je bil odlok Dina Pucerja le predlog. Tako je decembra leta 2006 je z občinskim odlokom, ki ga je podpisal župan Boris Popovič poimenovanje po Robertu Hlavatyju postalo dokončno uradno.
Dr. Robert Hlavaty 1897-1982 se je rodil v Trstu leta 1897, očetu Francu Hlavatyju in materi Mariji Bareš, ki sta se v Trst priselila iz Prage s Češke. Bil je poverjenik za zdravstvo Istrskega okrožja v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, zdravnik in umetnik ter prvi organizatorju zdravstvene službe v Slovenski Istri. V glavnem zaslužna osebnost, ki je postavila temelje javnega zdravstva v Slovenski Istri, ki ga imamo še danes. Toliko o njem, da vsaj vemo po kom je imenovan zelo priljubljen park, med tržnico na vzhodu, morjem na zahodu, hotelom Grand Koper na severu in parkiriščem na jugu.
Že kot otroci smo po šoli, hitli borše na prosto klopco v parku in se šli igrat med ločje v paludu na južni strani parka, tam kjer se danes, vsak dan, sonči na stotine avtomobilov. Potem pa peš domov do Semedele in Žusterne. Kot najstniki pa smo skozi park peljali pupce, zato, da smo se vsedli na klopco. Kaj se je tam dogajalo, no bili smo še mladiči, zato smo se s pupcami stišnjavali in bačivali (objemali in poljubljali). A pupe se niso kar tako dale zapeljati v park. Moral si skupaj z njo narediti vsaj 2 gira po koprski promenadi, preden se je vdala. Za vse tiste, ki danes drsajo riti na stolicah v kafičih ob obali mesta, je potrebno razložiti kaj je bila promenada. Nekje blizu takratne avtobusne pred Taverno, si se dobil s pupco in se sprehodil po Verdijevi do Titovega trga, nato dol po Čevljarski, po stopničkah dol na trg in naprej po Pristaniški ulici mimo tržnice, mimo Triglavske, Taverne in spet gor po Verdijevi. To je bila koprska promenada.
Kot sem že povedal je bilo treba narediti vsaj 2 gira, včasih tudi več, da je s teboj odšla v park na klopco, kjer se je kakšna tako zmedila, da se ni prav nič upirala, tudi če si se dotaknil napetih joškic. No to je bil za tiste čase in pri naši starosti, maksimum. V sobotah pod večer, smo se s prijatelji dobili v parku in zbirali drobiž, za nakup najcenejšega vina v bližnji trgovini Jestvina. Ko smo spraznili boce, je tudi strah pred pupami izginil. Namreč šli smo na ples v Mladinski klub ali v Čirkolo in za nas sramežljive mladce ni bilo lahko skočit, do pupce, ki si jo že prej uočio in jo vprašati za ples. Ples je bil najlažji način, da si jo spoznal, čeprav sam nisem znal plesat po plesnih pravili pupc to ni motilo preveč. Danes bi rekli frst kontakt. Poleti smo na klopcah v parku čakali, da odprejo vrata letnega kina, da smo šli čimprej noter in zasedli dobro mesto v kinu, tam nekje na sredi. Če je bilo kaj sreče sem v letni kino šel skupaj s kakšno pupco, namesto s prijatelji, a v takem primeru sem šel čimbolj od zadaj, da sem se lahko bil skrit pred radovednimi očmi prijateljev. Pupco sem prepričal, da sem tam čisto zadaj najbolje vidi filem na platnu. A to so bili pač drugi časi, ki se ne povrnejo več.
Ne smem pozabiti koliko angurij, oziroma lubenic, ki smo jih kupili na tržnici, smo pojedli na klopcah v parku. Slavko Franca jih je največ pojedel. Jedel je tako hitro, da ga ostali nismo mogli dohajati.
Hlavatyjev park je danes postal tudi neke vrste internacijsko taborišče za slovenske narodne heroje. Nekaj jih je tja izgnal že župan Boris Popovič, sedanja občinska oblast njegovo delo nadaljuje, ker jih je sram naših junakov v “italijanskem mestu. Vse slovenske junake so obrnili z obrazi proti morju, da ne vidijo doprsnih kipov benečanskih in italijanskih osebnosti, ki kraljujejo v mestu vsepovsod. Namen doprsnih kipov Janka Premrla Vojka, Antona Ukmarja in Pinka Tomažiča, je bil postavitev pred osnovnimi šolami, da šolarje spominjajo na našo slavno preteklost, a to, baje, ni primerno za benečansko in italijansko mesto Capodistria.
Hlavatyjev park je še danes v Kopru, a ne tisti naš, tistega ni več in žal, ga nikoli več ne bo. Ker sodobni okoljski arhitekti nimajo občutka za parke po meri ljudi, saj so umetniki in se trudijo, da bi prikazali kako so inovativni s sodobnim dizajnom, oziroma oblikovanjem. V takšnem času pač živimo, ko oblikovalce okolja in parkov bolj skrbi izgled in oblika, kot pa park po meri ljudi.
Foto album
Boris Umer