V času pokojne Jugoslavije so se trudili, za razvoj lokalnega kmetijstva, namreč leta 1954 so šla dela pri izgradnji, za tiste čase najsodobnejše hladilnice za sadje in zelenjavo h koncu. Naslednje leto, torej leta 1955, je hladilnica v Dekanih, oziroma na Bivju, že delovala. Čeprav je bila na Bivju so jo imenovali Hladilnica Koper, tako, ko mlekarno, ki je deloovala malo bolj vzhodno, tudi na Bivju. Zgodnjo zelenjavo in sadje iz Slovenske Istre so takrat vozili po vsej Jugoslaviji in celo izvažali v tujino. Za lokalne potrebe jo je bilo preveč.
No danes je vse drugače, da celo na tržnici, kkjer naj bi bila zelenjava lokalnih pridelovalcev ne veš kje je zrastla. Zelenjavnih trgovin, ki jih je bilo še pred par desetletji veliko, je le še za vzorec. Večina kupuje v trgovskih centrih, želenjavo in sadje; iz Španije, Turčije, Makedonije, Egipta in drugih daljnih držav. Torej zelenjava in sadje, ki je bilo pobrano pred dvemi ali več tedni, konča v naših želodčkih, namesto, da bi spet promovirali lokalno zelenjavo. Promovira se sicer tista iz prekmurskih toplih gred, kar je neumnost, če se lahko pri nas pridela na prostem najboljši pradižnik in druga sezonska zelenjava, ki je bila pred desetletji cenjena po Sloveniji in celi jugoslaviji. Kaj čmo živimo pač v časih, ko je najpomembnejši zaslužek multinacionalk, ki imajo v lasti večino trgovskih centrov, svežina in kvaliteta zelenjave sploh ni več pomembna.
Boris Umer