Slovenija je polna gradov a v naših krajih smo bolj na tesnem s takimi zgradbami. Imeli smo nek surogat v Semedeli, imamo neke stolpe pri Gradinu, Podpeči in Črnem Kalu, a ta pravi grad, oziroma kar je ostalo od njega je samo Socerb. In še tega ne znamo restavrirati ali vsaj za silo urediti, da nam ne bi bil v sramoto. Koprčanom in ostalim prebivalcem naše Istre je najbolj poznan po prvomajskih srečanjih, gurmanom pa po slow food restavraciji, za katero ne vem če še deluje.
Ime Socerb ali italijansko San Servolo so mu dali v spomin na nekega Servola ki se je skrival v bližnji jami po prestopu v krščansko vero, kar mu ni dosti pomagalo saj so ga našli in leta 284 usmrtili v Trstu pred mestnim obzidjem. Kasneje so pred tisto jamo zgradili cerkvico s tem imenom, katerega je pozneje prevzel tudi grad.
Socerb je sicer zgrajen na ostankih starega gradišča ali kaštelirja in v pravi grad je zrasel nekje do 13. stoletja. Ker je stal na meji med avstrijsko in beneško oblastjo so se stalno bojevali za njegovo posest in po več menjavah je pripadel Avstriji. Zadnji poskus Benečanov za zavzetje gradu leta 1615 se je za njih končal klavrno saj so izgubili cca 3000 duš. Med vsem tem ravsanjem so tudi graščaki zgubljali živce, tako da je neprestano menjaval lastnike. Grad je leta 1780 pogorel in od takrat je propadal. Najbrž pa je polovico spodnje vasice bilo zgrajeno iz kamenja propadajočega gradu. Zadnji lastnik neki Economo iz Trsta je leta 1925 delno obnovil kos obzidja in tak je pričakal naše čase, ki mu tudi niso preveč naklonjeni.
Grad je leta 1678 obiskal tudi naš Valvasor, ki ga je narisal in opisal, tako da vsaj vemo kako impozanten je bil. Pred leti si ga je ogledal neki kastelolog iz Argentine, ki je tudi ustvaril digitalizirano podobo nekdanje veličine gradu in istočasno podal opis katastrofalnega stanja gradu in okolice – a kaj čmo, mi smo itak imuni na take eksperte in se kaj dosti ne sekiramo.
Foto album
Stanko Ivančič