V drugi polovici šestdesetih let, ko je naša generacija prihajala do vozniških izpitov lažje kot do avtomobilov, smo se mnogokrat “šlepali” na družinski avto, če je bilo treba na kakšen bolj oddaljen koncert ali zabavo. Takrat večina avtomobilov ni imela radioaparatov serijsko vgrajenih, pa smo se morali znajti drugače. V Trstu smo nabavljali popularni “mangiadischi” in z njimi rompali v avtu in okoli na zabavah. Ti mandžadiški so bili glavni krivec da imamo danes malo originalnih plošč iz tistega časa. Med uporabo smo jih metali na zadnjo polico in ponoči je še šlo, ko pa smo jih naslednji dan šli pobrat so bile samo še za frizbi – vse zvite od sonca.
No, polagoma smo prišli do lastnih avtomobilov in naj stane kolikor stane – radio na kasete je moral biti notri. Seveda, z avtoradiji so se pojavili tudi tatovi, saj je bila možnost da ga dobijo manjša, kot če so ukradli cel avto, glede na takratno ostrejšo kontrolo, pa še dobro so šli v promet. Protiukrep je bil nabava radijev, ki so se enostavno izvlekli in si ga odnesel domov. Na začetku si to nadobudno delal, pa sčasoma tudi pozabil saj je bilo nerodno z njim okoli hodit. Zato so se pojavili avtoradiji z izvlečno komandno ploščo, katera je šla kar v žep in je bila najbolj efikasna varianta.
Dandanes ko imamo aparate vgrajene in zaščitene z vsemi mogočimi gesli in blokadami, pa sploh niso več zanimivi, saj so tako razširjeni, da ni trga za ukradene, oziroma se bolj splača ukrast kar cel avto.