V mestu smo imeli skozi stoletja vsaj 8 samostanskih zgradb s pripadajočimi redovi. Za Slovence je nedvomno bil najbolj važen red frančiškanskih tretjerednikov, ki so uporabljali glagolico za pisavo in cerkvenoslovanski jezik pri bogoslužju.
V mesto so prišli iz Dalmacije leta 1467 na lokacijo sedanje cerkve Svete Ane v Bošadragi, leta 1530 pa so se preselili na področje četrti Zubenaga, tam, kjer sedaj stoji nekdanji Tomosov nebotičnik.
Njihovo koristno poslanstvo treba razumeti v tistem času, oziroma kot je zapisal škof Camuzio leta 1768: “Tretjeredniki se poslužujejo ilirskega jezika, spovedujejo slovansko prebivalstvo, ki se je v mesto naselilo iz podeželja…” Podobno je napisalo več škofov v različnih obdobjih, kar zadosti pove o koristnosti tega delovanja za slovensko prebivalstvo.
Samostan je bil ukinjen z Napoleonovim dekretom, tako kot večina ostalih, leta 1806 in zgradba je od takrat služila kot pomožna zgradba za koprske zapore, ki so zrasli po letu 1818.
Po drugi vojni so leta 1957 ves kompleks podrli, kljub klicem iz zgodovinarskih in kulturnih krogov za ohranitev te edinstvene kulturne dediščine, ki je potrjevala večstoletno bivanje Slovencev v mestu.
Pri rušenju je najbrž malo delovala ideološka zaslepljenost malo pa nelagoden vpliv hrvaščine, ki jo je ta red z “ilirskim” bogoslužjem imel med lokalnimi Slovenci.
Človek bi rekel: časi so se spremenili in lahko bi dali na Nazorjev trg (pred nebotičnikom), kakšno obeležje o tem za Slovence pomembnem obdobju, a dogajanje zadnjih let, s temi napisi nekdanjih italijanskih imen ulic, mi ne daje nekega upanja.
Na sliki vidimo križni hodnik v tem samostanu leta 1954, kot ga je videl Cherini, Kerinčič po očetu in pred italijansko spremembo priimka.
Stanko Ivančič