
Veliko se piše o koprskih zgodovinsko pomembnih osebnostih, ki so bili del bogate elite mesta v preteklih stoletjih, o veliki večini ljudi, ki so garali, da je koprska civilna in cerkvena gospoda lahko živela v izobilju, pa praktično nič. Bogataši v mestu so svoje sinove študirali v Padovi, ali kakšni drugi pomembni univerzi, hčerke pa oženili s sinovi drugih bogatih družin in s tem ohranjali oblast v Kopru in daleč naokoli. Veliko breme, za večino prebivalcev, so bili tudi menihi in nune v številnih koprskih samostanih, a tudi cerkvena hierarhija v številnih cerkvah. Žal prav tista večina, ki je garala, zanje, da so lahko živeli v izobilju, gradili cerkve in samostane, palače, še danes časti nekdanje škofe, pridigarje in “modrece” civilne gospode.
V Semedeli in Žusterni, kjer je sedaj veliko spalno naselje, je bilo še pred 65 leti kar nekaj kmetij, vse je bilo obdelano. Večinoma so bili vinogradi, a tudi zelenjava, meloni, buče, sadje, a tudi polja žita niso manjkala. S področja Prov so vsako leto nekaj vozov polnih mandljev peljali v Trst. V Žusterni so bila ogromna drevesa zgodnjih hrušk Petrovk in seveda veliko češenj, ki so šle za med. Tudi oljke niso manjkale, a seveda mogočna visokostebelna drevesa in ne kot danes v intenzivnih nasadih skoraj bonsai replike dreves.

Zemljo, kjer je danes hotel Žusterna je obdeloval Karlo Vivoda, pred vojno kolon veleposestnikov, a po 2. svetovni vojni je z agrarno reformo kmetijo dobil v last. Tako je lahko z Malega Mluna v Istri pripeljal na kmetijo še brata in njegovo ženo Franico, oziroma Francko, kot smo ji pravili. Po njenem prihodu, je kmetija šele zaživela in v hlevu ni bil več samo Karlotov osel, temveč tudi dve kravi in kmečke lastovke so gnezdile v hlevu vsako pomlad. Na zahodni strani stavbe, je bil tudi kokošnjak in svinjak, tako, da pancete, klobas in pršutov, ni manjkalo. Senik, nad hlevom, kamor vodijo lestve na 1. sliki, je bil poln sena, saj so Vivodovi imeli parcelo na današnji Semedelski Bonifiki, kjer so kosili in posušili travo. Za sproti, pa je Francka s srpom porezala travo na koronah teras in okoli obdelanih njiv.
Francka je svojima možema in pomagačem vedno nesla marendno na njive, kjer so delali, posebno njene klobase kuhane v belem vinu, so bile nepozabne. A tudi kosilo je skuhala in v culi iz velike rute iz blaga odnesla v njive tudi krožnike in pribor. Za kosilo ni manjkalo niti vino, a ne veliko, saj so kmetje med delom pili vodo pomešano s kisom, da so lahko delali tudi pod poletnim soncem v vročini.
Francka je bila vsestranska in je skrbela tudi za druge, saj je iz svoje rojstne vasi v Istri posredovala žene za dva mlada kmeta na hribu. Šanšali (ženitni posredniki) so bili takrat večinoma moški, a se ona ni dala in tudi take zadeve uredila. Mladi kmetje so delali cele dneve in niso imeli prilike srečevati mladih deklet godnih za priženitev. Bila je velika osebnost, saj so se jo “študirani” ljudje celo bali. Moja mati, učiteljica v slovenski šoli na Markovcu, kjer je danes italijanska osnovna šola, se je jezila, če ji kaj ni šlo po njenih načrtih. Rekla je, da jo je Francka preklela, ker je štriga. Ker je bila Francka pametnejša od večine in le navadna kmetica, so si njeno modrost razlagali s tem, da je pač štriga.
Ko so v Žusterni napeljevali vodovod, niso vode speljali do kmetij na hribu, temveč le do kmetije Vivodovih, kjer je bila vaška in javna pipa, kamor so prihajali po vodo iz celega hriba.
Leta tečejo in čas ne oprošča in Francka je imela 3 hčerke: Marijo, Gracijelo in Anico, a to za kmetijo ni bil problem, ker se je v Žusterni čas kmetovanja iztekal, stanovanjske hiše so začele rasti kot gobe po dežju. Danes na celem hribu ni več nobene kmetije, takšne, kot so bile nekoč, tudi obdelane zemlje je vse manj. Potomci Vivodovih še vedno živijo tam kjer je bila velika kmetija, a prenovljena stavba, ne daje niti slutiti, da je tam bila kmečka stavba s hlevom, kantino, senikom in vsem kar spada zraven.
Kakorkoli že Francka še vedno živi v mojem spominu.
Fotografije iz mojega osebnega arhiva.
Hvala za odličen pogled na del preteklosti, vse prepogosto spregledan.
Bogo Grafenauer (znani pokojni profesor na filozofski fakulteti) je svoje študente zgodovine učil, da je za zgodovinopisje bistveno razumevanje okolja in ozadja tega, kar se sicer najde v ohranjenih virih, a se o tem ohrani vse premalo virov, ker teh bistvenih reči – v tistem času vsem samo po sebi umevnih – večinoma niso imeli za pomembne (notable, vredne pomnenja oziroma zapisovanja).
Tudi Wikipedija ima (za zdaj še vedno) isto napako: veliko pomembnih reči ni nujno notable (vredno članka ali omembe v njem) po njihovih pravilih; zaupanja vredni viri (ki morajo biti osnova za trditve v člankih) po njihovem so tudi svoja zgodba…).
Ne vem, če njihova pravila zaupajo vašim prispevkom – da so veljaven zgodovinski vir. Jaz pa ne dvomim da so.
Še enkrat hvala za zgodbe, ki jih bom še bral tu.
Hvala za pozitivno mnenje, ki vedno doobro dene.