Sicer smo o istrski posebnosti Fontegu, oziroma fondacu, že pisali, a v tej poletni vročini sem izbrskal sliko otrok, ki se kepajo na zasneženem trgu Brolo pred Fondacom, med obema vojnama (3. slika). Fontego, oziroma Fondaco ( skladišče žitaric za krizne čase), je najstarejša stavba v Kopru, ki je ves čaš ohranila svojo izvirno namembnost, do leta 1806, ko so Francozi skladišča žitaric, Fotege v Istri ukinili. Leta 1937 so stavbo popolnoma prenovili, tako se je do danes od izvirne stavbe ohranilo le pročelje, oziroma prednja stran z grbi koprskih županov (podesta, capitano), ki gleda na trg Brolo.
Fondaco je dal zgraditi Tommaso da Venezia leta 1392, leta 1460 so skladišče žitaric povečali in leta 1728 zgradili še eno nadstropje. Ker so bile v Istri pogoste suše, a tudi epidemije kuge in še posebno kolere so se ponavljale, so v istrskih mestih zgradili skladišče žitaric za hude čase, tudi za primere vojne. Namreč v obmorskem pasu Istre so bile najpogostejša hrana sveže, ali soljene ribe, ječmen, pšenica za kruh in kasneje koruza. Namreč ko je bil fontego zgrajen še ni bilo koruze, ker je prišla k nam šele po okupaciji severne, srednje in južne Amerike. Fontego, oziroma rezerve žitaric so pripomogle tudi k stabilni ceni žita.
Temu bi danes rekli “blagovne rezerve” in tako kot danes tudi pred stoletji, so posamezniki največje krize izkoristi za osebno okoriščanje na račun trpečega in lačnega ljudstva. Žito iz rezerv ni bilo zastonj in fontego ni bila dobrodelna ustanova. Za majhen pribitek k ceni so žito tudi mleli v moko, a večinoma so ga prodali nezmletega v vrečah. V kriznih časih so žito, ali moko delili na kredit, tako je moral prejemnik vrniti v določenem času malenkost večjo količino, kot jo je prejel. Fontego je bila neke vrste kreditna banka hrane. Ker so žito prodajali tudi trgovcem s hrano, je Fontego imel na razpolago velike vsote denarja od dobička s prodajo. S tem denarjem so plačevali tudi nekatere uslužbence javnih služb, kot so zdravniki, vojaki, učitelji in drugi.
Ker so administratorji fontega upravljali velike vsote denarja, je prihajalo do izkoriščanja upravljavskega položaja, za pridobitev osebne materialne koristi in kraje denarja. Leta 1742 je podesta Cristoforo Dolfin obvestil javnost, da je velika vsota denarja prešla v last zasebnikov, a so vsoto s trudom spet pridobili nazaj. Deset let kasneje so predali sodišču blagajnika fontega, a dobili nazaj le desetino vsote, ki je izginila. Leta 1757 je izginila še večja vsota denarja in odgovoren za krajo Nazzario Corte je bil obsojen na izgnanstvo iz mesta. V drugih javnih skladiščih žita, za hude čase, so bile razmere podobne koprskim šakalom.
Čeprav so v Kopru že leta 1617 določili za Fontego dvojno računovodstvo in predložitev bilance velikemu mestnemu svetu vsake 4 mesece, to posamezne “šakale” ni oviralo, da se nebi okoristili. Od leta 1654 naprej so celo pred volitvami funkcionarjev Fontega objavili spisek vseh oseb, ki so bile dolžne denar skupnosti, ker so prepovedali izvolitev dolžnikov skupnosti. Denar od prodaje moke in žita so morali vsak večer predati v skrinjo na občini v prisotnosti župana (podesta). Vrata žitnice in ključavnice skrinje z denarjem so imele 3 ključe, ki so jih imele 3 različne osebe, a tudi to ni pomagalo, da se določena gospoda ni okoristila na račun večine revnejših in lačnih.
S časom se vse spreminja, razen osebnega okoriščanja posameznikov na oblasti, kot nas na žalost uči zgodovina in dogodki v sedanjem času.
Boris Umer