
Ladji dvojčici izdelani v ladjedelnici Felszegi (Cantiere Navale Felszegi – Felszegy) v Miljah, so leta 1962 splovili, tako, da so ju privezali skupaj in ju istočasno spustili v morje. Še istega leta sta pričeli izmenično prevažati potnike na liniji Trst-Milje-Koper-Izola-Piran in drugih mestih ob obali Istre. Podobna, a le nekoliko večja ladja, ki je prevažala potnike, s pristankom v Kopru, je bila Edra, o kateri smo že pisali. Prav tako kot potniška ladja Edra, sta ladji Dioenea in Ambriabella zaznamovali mladost generacije, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih, prejšnjega stoletja živela ob obalah Istre. Z rumeno oranžnim dimnikom, nadgradnjo bele barve in modrim trupom so te tri ladje orale morje Tržaškega in Kopskega zaliva. Spomnim se ko sem se, že najstnik, v začetku šestdesetih let z Dioneo, peljal iz Kopra v Trst. Ladja s trupom v barvi morja, nadgradnja bela, kot sredozemska mesta in rumeno oranžnim dimnkom, kot sonce, je plula nedaleč od obale Ankarana proti Debelemu rtiču. Z desne je mrgolelo kopalcev na plaži Adrije, z leve sredi zaliva, je bilo kar nekaj manjših čolnov z ribiči, ki so v tistem času tam lovili molje. Bolj proti jugu je sijala v soncu moja Žusterna. Ko smo zavijali okoli svetilnika na Debelem Rtiču in se je že videl Trst v daljavi, so nedaleč od Dionee iz morja začele skakati ribe. Odprle so krila in poletele nekaj deset metrov, preden so se potopile v morske globine.

Takrat sem prvič videl morske lastovke, saj jih ob obali ni bilo. 20 minut pred prihodom v Trst, so se šinjore s polnimi boršami rube začele prerivati proti izhodu. Meso, maslo, panceto, klobase, vino, šnopc in še marsikaj so tovorile v mesto, kjer so si obetale dober zaslužek. Ko so po manovri pristajanja ladjo privezali so se šinjore vsule z ladje, a meni se ni mudilo, saj sem šel za nekaj dni k teti Marici, ki je stanovala v zadnjem podstrešnem nadstropju, v stavbi na Vjale (Vialle 2. Settembre). Tja sem šel peš, saj ni bilo zelo daleč. Nazaj domov pa sem šel ponavadi s kurjejo s postajališča na Barjeri (Largo Barriera Vecchia), ten pr pokrite pjace, s kašno lirco u skaršeli, darilo od tete.
Časi, ko so Dionea in Ambriabella še prevažali potnike med istrskimi mesti, so žal minili, a pozabili nismo, saj je bil to čas mladosti moje generacije.

Tehnični podatki obeh ladij dvojčic, se zelo malo razlikujejo le pri tonaži za eno tono je težja Dionea. Vse 3 ladje Edro, Dioneo in Ambriabello je naročil ladjar “Navigazione Alto Adriatico di Trieste” in postal tudi prvi lastnik. Ladji dvojčici sta bili izdelani 11. januarja 1962 v ladjedelnici Felszegi (Cantiere Navale Felszegi – Felszegy) v Miljah. Opremljeni in dokončani sta bili 20. junija 1962 v ladjedelnici San Roco v Miljah. Prevažali sta sta lahko do 400 potnikov, a v praksi do 314 potnikov in imeli 2 rešilna čolna po 32 potnikov, torej skupaj 64 potnikov. Dolžina ladje je bila 51,80m, širina 7,42m in ugrez je bil 2,211m. Bruto nosilnost 115 ton, volumen štive (skladišča) 43,2 m3. V strojnici na sredini ladje sta bila dva štiritaktna 8 cilindrska dizel motorja FIAT S.G.M. 2 x 650 konjev. Ladja je na testiranju dosegla hitrost 15,2 vozla, a delovna hitrost plovbe je bila 14,70 vozlov.
Ambriabella
Proti koncu leta 1975 so jo prenehali uporabljati, ker se je število potnikov zmanjšalo. Leta 1976 je bila prodana grško-ciprskemu ladjarju “Arghiris di Limassol Ciper” in preimenovana v “”IOS Express”. A je še istega leta začela pluti pod grško zastavo za ladjarja “Santorini Express Shipping” z novim imenom “Ionion Express”. Isti ladjar jo je kmalu spet preimenoval v “Ambria Bella”, a ni plula dolgo, saj je šla v Pirej, kjer je rjavela nekaj časa, dokler jo niso privlekli nazaj v Trst, z namenom, da bi jo preuredili v luksuzno jahto, kot Dioneo, a je načrt splaval po vodi. Še pred kratkim je bila vsa zarjavela v kanalu pri Žavljah.
Dionea
Leta 1979 ladjarsko podjetje “Navigazione Alto Adriatico di Trieste” preneha obstajati in Dionea postane last Tržaškega Lojda (Lloyd Triestino di Trieste) in spremenijo se tudi barve ladje. Leta 1987 Dionea in njene linije postanejo last ladijske družbe iz Benetk (l’Adriatica di Venezia) in spet spremeni barve na dimniku. Leta 1991 preneha pluti in leta 1993 jo prodajo grškemu ladjarju, ki jo preimenuje v “Kalara” in pluje pod zastavo otoka Man. Leta 1999 pripluje v Genovo, kjer jo v ladjedelnici Mariotti predelajo v luksuzno jahto za najem (charter) bogatim turistom. Od leta 2002 je v lasti ladjarja “Società Armatrice Mariotti S.p.A.”, ki jo ponuja v najem še danes. Še vedno pluje in jo lahko najamete za najmanj 80.000 evrov na teden.
Foto album