O tej tovarni smo že večkrat pisali, a ker mi je prišel pod roke še en paket fotografij preko Rudija, od naše članice Majda, od katere oče Mario Santin – Walter je bil povojni direktor te fabrike, bom na kratko samo malo obnovil, da bodo tisti ki so prišli vć ksno razumeli za kaj se gre.
Skladišče soli zgrajeno v sredini 19. stoletja in že konec istega stoletja postalo nerentabilno zaradi pomanjkanja soli, je leta 1902 kupil Koprčan Depangher in v njem začel s konzerviranjem plave ribe, nekaj v soli, nekaj v konzervah. Proizvajali so sardine, tune in škombre v olju, slane ribe ter stisnjene papaline. Ribe so solili sami in jih pozimi predelovali v filete. V letih 1947-1950 je bilo v tovarni zaposlenih 92 delavcev, skoraj izključno žensk. Po prezgodnji smrti lastnika leta 1904 so tovarno prevzemali razni lastniki, dokler ni po italijanski okupaciji tovarno kupil industrialec iz Genove, Atilio Delanglade preko njegove firme ADELSA. Firma je kot Delanglade delovala tudi nekaj let po drugi vojni, dokler je niso preimenovali v Ikra. Leta 1955 so kompletno proizvodnjo premestili v Ampeleo Izola, najbrž tudi zaradi velikega odliva delavk v Italijo. Po tem letu je zgradbo prevzela Luka za svoje delavnice. Ob graditvi severne obvoznice so del tovarne porušili – ostal je zid na zahodnem delu in vzhodna polovica, ki še sedaj služi Luki.
Na prvi fotografiji je zarisana današnja severna obvoznica, ki gre ob severnem zidu nekdanje tovarne. Na drugi je označen porušeni del. Potem vidimo še soljenje rib, notranjost tovarne, vodstvo v povojnem času in vhod v tovarno.
Foto album
Stanko Ivančič