Na prvi pogled kot trabakola, samo da je skoraj pol manjša in zvečine z enim jamborom. Ime izvira iz otoka Brača – Brazza – brazzera, čeprav eni bolj nacionalistično usmerjeni (Kot naš koprčan Kerinčič) trdijo da izhaja iz besede braccia – roke, ker da so jih poganjali z vesli. Ampak takrat v 16. stoletju, ko so se pojavile v Dalmaciji, so tudi mnoge druge barke poganjali z vesli, tako da je to argument na trhlih temeljih. Iz Dalmacije se je razširila v Istro in ostalo beneško področje in nastale so mnoge verzije. Imamo splošno istrsko, pa koprsko, piransko, beneško, rovinjsko s tremi jambori, pa še kakšno. Razlikovale so se po številu jamborov in vrsti jader. Glavna karakteristika, predvsem v vzporedbi s trabakolo pa je bila njena majhnost iz katere je sledila njena okretnost, zelo pomembna kartakteristika za plovbo med otoki in otočki po Jadranu. Dočim je trabakola lahko segla do 25 m in 150 ton nosilnosti je bila dolžina bracere največ 15 m z nosilnostjo 25 ton. Bile so glede na majhnost zelo trdno narejene, tako da so si lahko privoščili natovoriti jih do roba palube, brez nevarnosti potopitve, kar vidimo na spodnji prvi sliki.
Na začetku 19. stoletja je bilo v avstrijskem registru cca 800 bracer, kar pove mnogo o njeni razprostranjenosti. Uvedba motornih pogonov vseh vrst bark v tridesetih letih prejšnjega stoletja je najbolj prizadela prav bracere, ki so polagoma prešle v zgodovino. Na celem Jadranu jih je samo še par deset, večinoma preurejenih za turistične namene. Na spodnjih slikah vidimo dve braceri – eno pred mestom in eno v mandraču v postopku čiščenja trupa in risbo koprske bracere od Kerinčiča.
Stanko Ivančič