Bolnišnico v Ankaranu so zgradili leta 1912, v času Avstro-Ogrske. Zgrajena je bila kot bolnišnica za delavce. Stroški nakupa zemljišča in izgradnje so stali Področno blagajno iz Trsta (Cassa distretuale), stali 275.000 kron. Tako kot danes je bilo za nekatere, zdravje, dober posel. Namreč Področna blagajna je Bolnico za delavce prodala za 1.900.000 lir instituciji, ki je pripravljala Sanatorij za tuberkolozo. Vendar je bilo drugih stroškov še veliko več. V prodajni pogodbi je bilo določeno 50 postelj za bolnišnico za delavce, od skupno 150 postelj. Torej za bolnike s tuberkulozo 100 postelj.
Prve projekte in načrte za sanatorij, je inženir Braidotti pripravil že leta 1900, vendar so prej zgradili bolnišnico za delavce. Braidotti je bil tudi vodja odbora za preureditev bolnišnice v sanatorij za tuberkulozo in pripravil je elaborat vseh stroškov. Bil je tudi tehnični predstojnik tehničnega odbora Združenja za boj proti tuberkolozi. Prvotno je bil sanatorij turberkuloze za celo področje Furlanije predviden v notranjosti regije. A se je marsikaj spremenilo, ko je bila ustanovljena Fundacija Pettiti v Trstu.

Pettiti di Roreto ni bil samo vojaški general, temveč tudi mešetar in vojni dobičkar. Ped razpadom Avstro-Ogrske je prodajal velike količine avstrijski kron za italijanske lire. Kronam je po končani 1. svetovni vojni močno padla vrednost in Pettiti je zaslužil miljone lir. Ustanovil je fundacijo in za gradjo, oziroma adaptacijo bolnišnice v Ankaranu v Sanatorij za tuberkulozo je od dobička, ki ga je imel s prodajo kron za lire, podaril 1.200.000 italijanskih lir. Italijani ga častijo še danes, čeprav je mnogo Italijanov zgubilo vse, ko so od njega kupili, kasneje nič vredne krone za lire. A to je že politika.
Otvoritev bolnišnice, oziroma Sanatorija za tuberkulozo, za bolnike s tuberkulozo (sušico, jetiko) v Ankaranu, je bila 8. junija 1924. Za tiste čase je bil to pomemben dogodek, o katerem so se v časopisu Il Piccolo, razpisali čez dve strani.
Zaprtju Bolnišnice v Ankaranu sem doživljal osebno, saj sem bil med tistimi, ki smo jo selili v takrat novo Bolnišnico Izola. Spominjam se, da sem še nekaj mesecev pred selitvijo moral iz izolske bolnišnice v Ankaran, kjer sem se dogovarjal s kuharico ankaranske bolnišnice, ki je bila iz Loke pod Kraškim robom in mama pokojnega splošnega zdravnika Borisa Poljšaka. V kuhinji so namreč potrebovali nekaj vozičkov za prevažat lonce, ki sem jih seveda naredil. Eden od teh vozičkov je še bil v uporabi v Bolniišnici Izoli, ko sem šel pred leti v penzijo.
Vir časopis Il Piccolo (3. in 4. stran, 8. junij 1924) in drugi viri
Foto album