To je bilo leto evropskih revolucij, protestov in spopadov. Tisto leto so številni narodi začeli zahtevati neodvisnost od velikih monarhij in spremembe družbenega reda. Med njimi so bile tudi državice apeninskega polotoka, ki so stremele za njegovo unifikacijo. Glavno besedo pri tem gibanju so imeli Savojci s sardinskim kraljestvom, pridružili pa so se jim neapeljski Burboni, pokrajina Milano in republika San Marco, ki je nastala na centralnem področju nekdanje beneške republike. Skupno sta ladjevji burbonov in sardincev in nekaj iz avstrijske mornarice pobeglih ladij pod okrilje republike San Marco, sklenilo napasti Trst z okolico. Treba vedeti da je takrat v avstrijski mornarici prišlo do množičnega dezertiranja s strani mornarjev in oficirjev istro/beneško/italijanskega porekla, zaradi katerega ni bila visoko operativna. Italijansko ladjevje, ki je bilo številčno daleč močnejše od avstrijskega je priplulo v bližino tržaškega zaliva, in začelo loviti avstrijske ladje, namenjene obrambi Trsta, ki so se zaradi premoči nasprotnika zatekle v Milje, kjer jih je varovalo kopensko topništvo. Takrat pa je prišlo do preobrata saj so posredovali konzuli nemške konfederacije. Trst s celo takratno Istro in posočjem je bil tudi član Zveze nemških dežel. Te pa so zagrozile Italijanom da bo vsak napad na njihovo članico pripeljal do vojne napovedi. Tako se je nesojeno zavzetje naših krajev, 70 let pred rokom, spremenilo v blokado zaliva, ki je po številnih porazih združenih italijanskih kopenskih vojsk vse od Custozze do Novarre leta 1849, kjer jih je namahal “naš” maršal Radetsky, dvignilo sidra in odplulo domov. Na slikah vidimo dve fregati iz sardinske flote od skupno preko 20 fregat in korvet, ki je tvorilo takratni napadalni korpus vseh treh zaveznikov.
