Po napornem delu na morju je za koprske ribiče, bilo še veliko dela, saj so morali posušiti jadra in mreže, oboje je bilo namreč iz naravnih materialov, medtem, ko so danes tako ribiške mreže, kot tudi jadra, iz sintetičnih materialov in jih večinoma ni več potrebno sušiti. Zato takih prizorov z jadri v vetru že dolgo ni več videti v koprskem pristanišču. Jadra ribiških bark niso bila črno bela, kot so videti na starih zbledelih fotografijah, temveč obarvana z živimi barvami, zato je bil pogled na razpeta jada, ki so se sušila v koprskih mandračih spektakularen. Jadra niso bila tako kot danes pletena iz sintetičnih vlaken, temveč večinoma iz jadrovine, oziroma platna za jadra, ki jih je bilo potrebno posušiti, po vrnitvi v pristanišče. To lahko vidimo na fotografijah, kako se v koprskih mandračih; Porporela, Izolska vrata, Božja draga jadra sušijo na soncu, da bodo naslednjega dne spet pripravljena za delo na morju. Takrat so v Božji dragi (Bossadragi) živeli večinoma revni ribiči, danes jih tam praktično ni več, a tudi drugje v mestu je ribičev veliko manj, oziroma zelo malo. Mandrač Božja Draga (Bossedraga) so imenovali tudi pristanišče Sveti Andrej (porto San Andrea), ker je bilo pred trgom Svetega Andreja, kjer so ribiči sušili in popravljali mreže.
Spominjam se časov, ko so bila jadra in mreže iz naravnih materialov in ribiči niso imeli električnih vinčev za napenjanje jadrnih vrvi in vleko mrež polnih rib. Vse so morali opraviti ročno, kar je bilo težaško delo, a tako je bilo v tistih časih. Tudi tekmovalne športne jadrnice so imele jadra iz jadrovine in vrvi za napenjanje jader so jim, v močnem vetru, velikokrat olupile kožo na raokah, ali v najboljšem primeru naredile žulje na dlaneh rok. Tedanji ribiči niti v sanjah niso predvideli, koliko lažje delo imajo ribiči danes, čeprav je njihovo delo še vedno težko.
Časi, ko jadranje ni bil izključno šport, ali rekreacija, so seveda že dolgo let mimo. Takrat koprske ribiče ni skrbela energetska kriza in vsak dan višje cene energentov, saj je bil veter ki je napenjal jadra ribiških bark popolnoma zastonj. Le v šibkem vetru, ali v bonaci so morali veslati, a tudi v odplutju in vplutju v pristanišče so morali prijeti za vesla. Veter in vreme sta krojila usodo ribičev in preživetje njihovih družin.
Jadra ribiških bark so izgledala idilično v mestni veduti, a danes so jih zamenjala luška dvigala, ki so veliko višja in dosegajo celo višino zvonika na mestnem trgu.
