Še pred nekaj desetletji smo otroci med Semedelo, Žusterno, Prove do Reksa, lovili gvate u bužah (luknjah), oziroma guate (glavači Gobiidae). Tega ne bi mogli početi, če ne bi leta 1902, prve dni marca meseca, udarila tramontana, z močnim vetrom in visokimi valovi. 9. februarja so v uradni publikaciji državnih železnic “Ambtsblatt”, v Trstu, objavili okrožnico o prvem preizkusu ozkotirne železnice, od Trsta do Buj. V isti okrožnici so ozkotirno železnico prvič uradno imenovali “Parenzaner”, po slovensko Porečanka, italijansko Parenzana. Namreč kmalu naj bi bila otvoritev prvega dela do Buj, a jim je tramontana prve dni marca, prekrižala načrte. Huda tramontana je med Semedelo in Izolo odnesla dele kamnitega podpornega zidu nasipa, v dolžini nekaj več kot kilometer in pol. Morje pač ni avstrijsko jezero in brez valobrana ne gre, kar so graditelji hitro ugotovili. Zelo hitro so popravili kamniti podpoprni zid nasipa, po katerem je bila speljana proga Porečanke, v dolžini kilometra in pol.
Da bi podporni zid nasipa zavarovali pred rušilno močjo morja, da se kaj podobnega, ob naslednji tramontani ne bi več zgodilo, so pripeljali velike skale, ki so jih zložili pod nasip v morju. Od Semedele do Izole so skale zložili, da so tiste, ki so imele kakšno ravno površino bile na vrhu. V primerjavi z današnjimi graditelji, ki imajo vso sodobno gradbeno opremo, so popravili zid nasipa v dolžini kilometer in pol, ter navozili in zložili skale za valobran od Izole do Semedele, nepredstavljivo hitro. Današnji gradbinci skal ne zložijo in popravnajo, kot nekoč, kar je videti pred Moletom in takoj za njim v smeri proti Izoli. Ko so popravljali obalo skal niso več skrbno zložili nazaj, temveč so jih nametali vse popvprek, kot, da bi se igrali otroci, pa čeprav imajo vso najsodobnejšo gradbeno mehanizacijo. Tramontana je uničila zid nasipa prve dni marca leta 1902, a testno vožnjo ozkotirnega vlaka so izvedli že 22. marca 1902. Testna lokomotiva z vlakom je dosegla največjo hitrost 35km/h. Po opravljenih testnih vožnjah so za Porečanko določili največjo dovoljeno hitrost 25 kilometrov na uro. Mudilo se je in odobrili so predvideno uradno otvoritev prvega dela Porečanke, od Trsta do Buj, 1. aprila 1902.
Kasneje so se na teh ravnih površinah skal valobrana sončile pupce, ki so zmešale glavo Žaretu basistu, kot pojejo Zmelkoow-i. Med skalami, ki so služile kot valobran za nasip železnice, so bile luknje in pod skalami so se naselili guati. Ob oseki guatov ni bilo, a takrat se itak ni lovilo rib, kot so nas podučili stari mački ribolova. Guatov, ki jih je kar nekaj vrst, je bilo med Žusterno in Reksom veliko, saj se spominjam ribičev, ki so jih lovili z vršami, na področju od Moleta v smeri proti Izoli. Vrše so bile majhne kvadratne lesene kletke (velikosti približno 20 x 20 cm), ki so bile privezane na vrvi, v razmahu kakšen meter in pol ena do druge. Na navezi jih je bilo med 30 do 50. Rič jih je spustil v morje pod večer in jih prišel dvignit zjutraj, da je ujete guate še pravočasno dostavil takratni koprski ribarnici. Danes guati, pri nas, niso več cenjena riba in jih z vršami ne lovijo več. Mi otroci smo jih v petdesetih in šestdesetih letih lovili po bužah med skalami valobrana nekdanje Porečanke. Poleti smo vsak dan prinesli domov 10 do 20 guatov, ki jih je mati pripravila za marendo. Večinoma jih je ocvrla v olju, a če se je zgodil bolj obilen ulov jih je naredila na šugo, oziroma brodet s polento, da smo si prste lizali.
Naša oprema za ribolov je bila preprosta, ne kot danes, ko med sprehodom ob morju videvam ribolovce z nekaj dragimi palicami, s še dražjim mlinčkom, vabami, voligo in večjo plastično škatlo z ribiško opremo; trnki, svinci in kaj jaz vem še s čem. Nam je bilo dovolj 3 metre laksa in en trnek na njem navezan. Svinec za obtežitev smo naredili iz kakšne odvržene svinčene cevi. Laks smo imeli navezan na šuru, oziroma na ploščatem pravokotnem kosu iz plute, da se ne potopi, če bi nam slučajno padel v morje. Za vabo smo nabrali ene dve pesti morskih polžev, ki jih je bilo vedno veliko na skalah. Poiskali smo en ne premajhen in ne prvelik kamen s katerim smo razbili hišico morskega polža in mesnati del nataknili na trnek. Tako pripravljen trnek smo spustili v kakšno bužo, oziroma luknjo med skalami. Z malo sreče je kmalu začelo cukati. S hitrim potegom laksa se je guat ujel in potegnili smo ga iz buže. Ujelo se je vedno tudi nekaj petelinčkov (galletti), po slovensko babic, ki so bili sluzasti in jih je bilo težje sneti s trnka, ker so drseli iz rok. Petelinčkov nihče ni jedel, a nismo jih zavrgli, ker se jih je doma mačka vedno razveselila.
Danes nihče ne lovi več guatov po bužah, saj imajo že mladiči drago opremo za ribolov, s katero lovijo večje ribe in kalamare, če jim je le sreča naklonjena.
Foto album
Boris Umer