Dekani, oziroma Pasja vas, je bila pomembno središče tudi za okoliške vasi. V srednjem veku so vas trenutni oblastniki podarili, oziroma dali v fevd razni fevdalni gospodi. Tudi albanski grof Ducaini, ki je pribežal pred Turki v Koper, je od Benečanov prejel v last Socerb in vas Dekani. Nekateri zgodovinarji pišejo, da se vas imenuje po njemu, a s tem se ne strinjajo vsi. Domačine seveda ni nihče vprašal kako se vas imenuje. V koledarju Mohorjeve družbe, ki je izhajal vsako leto od nekaj let po letu 1800 pa vse do leta 1900 je vas vsakič omenjena kot “Pasja vas”. Vsako leto so našteti pomembni vaščani, duhovnik in drugi vaščani povezani s cerkvijo, seveda vsi Slovenci. Duhovniki in cerkvena oblast, že pred tem in celo 18. stoletje omenja vas kot “Pasjo vas”. Kar se duhovnikov in drugih oblastnikov Rimo Katoliške cerkve tiče, so zanesljiv vir, saj bi kvečjemu vas imenovali po kakšnem svetniku, kot je bila praksa RKC, a tega niso naredili. Torej je bilo to izvirno ime vasi in ne Decani, kot so vas imenovali Benečani in kasneje Italijani. Kakorkoli že z dilemo o izvoru imena vasi naj se ukvarjajo zgodovinarji. Ker je uradno sprejeto poitalijančeno ime Dekani, bomo vas v nadaljevanju tako tudi imenovali.
Občina Dekani je bila ustanovljena leta1871 pod Avstrijsko oblastjo, potem, ko je bila s sklepom deželnega zbora v Poreču leta 1871 ukinjena občina Rožar. V Dekanih, kakor tudi v ostalih slovenskih vaseh v Istri, so bile neuradne občine oziroma župe že stoletja pod benečansko oblastjo, ki jih je priznavala. Vsaka vas je imela izvoljen vaški svet in svojega župana, ki so urejali vaške zadeve, spore in manjše prekrške. Po propadu beneške republike je prišla nova oblast s svojimi zakoni in predpisi.
Novo ustanovljeni občini Dekani, oziroma županiji so dodali tudi davčno občino Tinjan, ki je pred tem bila del občine Dolina. V novi občini je ob ustanovitvi živelo 4783 prebivalcev, a se je do leta 1893 število prebivalcev povečalo na 5935. V tem času, je bil v občini Dekani župan Josip Mahnič in županoval naslednjim vasem in zaselkom, ki so bili del občine: Dekani, Črni Kal, Kubed, Gračišče, Hrastovlje, Dol, Zanigrad, Zazid, Tinjan, Dvori, Sv. Anton, Santini pri Sv. Antonu, Bezovica, Bonini, Boškari, Buzari, Čepinj, Cerej, Dolani, Sv. Nedelja, Feranzan, Fikoni, Fornej, Gregoriči, Karnica, Kavaliči, Kortine, Loka, Predloka, Manzinovac, Pečki, Podpeč, Potok, Praproče, Rožar, Santini pri Rožarju, Škofarji, Stepani, Sušteti, Tomažiči in Turki. Same slovenske vasi v kasneje italijanski Istri.
V občini so bile leta 1893 4 slovenske šole. V šoli v Dekanih je bil učitelj Ivan Kuret, v Sv. Antonu Ivan Burdian, v Kubedu Josip Pečarič, v Loki pa Karel Mahnič. Tudi v cerkvah so maševali Slovenci: v Dekanih Valentin Mtjan, na Tinjanu Franjo Tenan, v Sv. Antonu Ivan Pipan, v Kubedu Ivan Kovač, v Loki Josip Sancin.
Gostilne so bile v veliko vaseh s slovenskimi gostilničarji: v Tinjanu Luka Zerbo,V Zazidu Josip Ujčič, v Loki Ivan Ogrin, v Podpeči Marija Rodela, v Kubedu Josip Mikac, v Črnem Kalu Josip Šiškovič in Andrej Cah, v Dolu Ivan Rihter in Blaž Kocjančič, v Rožarju Eliza Cepak, Andrej Ojo in Josip Vouk, Sv Antonu Ivan Bordon, Josip Turk, in Ivan Križmančič, v Dekanih Josip Mahnič, Josip Grižon, Nazarij Grižon in Anton Stančič, ki je prodajal tudi tobak.
V občini Dekani je bilo tudi več trgovin z živili slovenskih trgovcev: v Kubedu Josip Mikac, v Črnem Kalu Karel Šiškovič, v Sv. Antonu Josip Turko, v Dekanih Josip Mahnič, Lovrenc Grižon, Josip Grižon in Anton Stančič. Glede na to, da je bilo veliko pridelovalcev oljk, je bilo tudi veliko torkelj, oziroma stiskalnic oljk. V Dekanih so bile celo 3, katerih lastniki so bili: Josip Mahnič, Josip Piciga in Marija Benko, a bile so tudi v drugih vaseh. Kar nekaj je bilo tudi trgovcev, ki so prodajali večje količine pridelkov. Oljčno olje sta v večjih količinah (na debelo) prodajala Andrej Gregorič in Josip Mahnič. Vino: Anton Bordon, Josip Furlan, Ivan Mahnič in Leopold Valenčič.
Ob reki Rižani je bilo veliko mlinov, ki so mleli pšenico in koruzo, ter luščili ječmen in koruzo. Bilo je tudi veliko rokodelcev in celo davčni agent Ivan Mahnič, pa zavarovalnica “Slavija” od Andreja Gregoriča.
Po napisanem lahko sklepamo, da Slovenci v Istri niso bili nepismeni okorni divjaki, kot jih večina italijanskih piscev in kronistov v tistem času opisuje. Njihovo pisanje moramo vedno vzeti z rezervo, saj je del načrtovane italijanske nacionalistične propagande, ki na žalost, še ni popolnoma prenehala. Zato je pomembno, da mlajše generacije spoznajo svojo zgodovino in ne nasedajo propagandi skrajnežev. Danes mladi pravijo, da niso obremenjeni s preteklostjo, ko jim poveš, da nasedajo propagandi italijanskih skrajnežev. Vem, da niso, ker pač ne poznajo naše zgodovine, toliko lažje nasedejo tistim, ki pravijo, da je bila Istra italijanska in danes postavljajo table z italijanskimi imeni ulic in trgov.
Zanimivo bi bilo postaviti ob tabli z imenom vasi še tablo nekdanjim imenom “Pasja vas”, ki je zgodovinsko dokazano. Tabla je lahko dvojezična, ali večjezična, kar ni težko. Ne vem sicer, če bi se Italijani s tem strinjali, ker trdijo, da se slovenska vas imenuje po Italijanu.
Razni viri podatkov, med njimi poglavitni Boris Kuret (ISTRAN – to je naš koledar leta 2001)
Boris Umer