Alojz Stanislav Kocjančič 1913-1991

Alojz Kocjančič — Alojz Stanislav Kocjančič 1913-1991

Bilo je vroče v Kubedu, poleti 4. julija leta 1937, saj se je zbrala velika množica ljudi okoli cerkve na skali in v vasi. V rojstno vas se je vrnil Alojz Stanislav Kocjančič, ki je bil posvečen v duhovnika v Gorici. V Kubedu je bilo praznično, ker je novomašnik Alojz imel prvo mašo v svoji vasi, za svoje ljudi in v svojem jeziku. Italijanski fašizem je bil na vrhuncu moči, prepovedal je slovenski jezik v javnosti, zapiral je vse slovenske šole in celo v gostilnah je bilo prepovedano petje v slovenskem jeziku. Povsod so bili napisi, ki jih je postavila takratna oblast: “Qui si parla solo italiano” (Tukaj se govoti samo italijansko). Nepregledna množica ljudi, nekaj več kot 5.000, da vsi niso mogli v notranjost cerkve, iz bližnjih in daljnih vasi je prišla v Kubed. Slovenski Istrani so ob tej priliki pokazali oblastem, da ne praznujejo samo prvomašnika in novega duhovnika, temveč tudi svoj jezik in svojo več stoletno kulturo, skupaj z duhovnikom, ki je maševal v slovenskem jeziku. Kot je ob takšnih prilikah v navadi, so v Kubedu 4. julija 1937 praznovali cel dan, kar fašističnim oblastem ni bilo prav, a tega dne se niso vmešali, ali posredovali z organi pregona, ker jih je tako veliko število ljudi presenetilo in ujelo nepripravljene. Spodaj prilagam tudi 3 spominske podobe, tiskane v spomin na prvomašnika Alojza Stanislava Kocjančiča iz leta 1937, ki sem jih slučajno našel na neki avkciji na spletu.

Istrski duhovnik in pesnik Alojz Stanislav Kocjančič se je rodil Ani Škergat in očetu Matiji Kocjančiču 20. maja 1913 v Kubedu. Mladost je preživel v mižeriji, doma so bili revni, mati Ana je bila Šavrinka stalno na poti med Kubedom in Trsto, kot mnoge druge Istranke. Maturiral je leta 1933 na gimnaziji v Gorici, kjer je v semenišču študiral bogoslovje. V duhovnika so ga posvetili v Gorici in prvo mašo je imel v svoji rodni vasi Kubed julija 1937. Duhovniško službo je opravljal v Kubedu, Buzetu, Koštaboni, od kjer je upravljal župnijo Pomjan in kasneje 16 let Šmarje. Leta 1963 so ga premestili v Klanec pri Kozini, kjer je deloval 25 let. V Klancu je ostal tudi, ko je odšel v pokoj in tam živel vse do leta 1991, ko nas je zapustil za vedno.

V težkih časih fašizma, je oblast preganjala njega in še veliko slovenskih duhovnikov, ki niso zanikali svoje kulture in jezika. Tudi prodali se niso okupatorjem, kot uradna slovenska Katoliška cerkev s škofom Rožmanom na čelu, ki je blagoslavljala orožje nacistov in pod njovim pokroviteljstvom ustanavljkala slopvenske nacistične enote imenovane Domobranci. Alojz Kocjančič je bil tudi upornik, saj se je upiral uradni politiki slovenske cerkve. Sam je večkrat zapisal, da niso imeli podpore cerkvenih in civilnih oblasti in bili so preganjani, ter obsojani, ker se niso poitalijančili in pokleknili pred okupatorji.

Pisal je že zelo zgodaj in kasnje objavljal v tiskanih medijih pred in po vojni. Leta 1962 so v Kopru tiskali prvo njegovo knjigo poezije z naslovom “Šavrinske pesmi” in leta 1988 še knjigo ppoezije “Brumbole”. Po njegivi smrti so tiskali še tretjo knjigo “Ljudi opeval bom, vode in skale”. Kakorkoli že Alojz Kocjančič in Bert Pribac sta, od pokojnih poetov, največja mojstra poezije Slovenske Istre.