ADRIA

Kdo bi si enkrat mislil, da nas bodo po naših istrskih vaseh prevažali nemški železničarji, a “živega človeka vse toka” kot piše naša Nelda Štok v istrskih prigodah. Pa malo o tem kako smo do tega prišli.

Takoj po vojni se je pokazala velika potreba po lokalnih in medkrajevnih prevozih in so zato že leta 1946 ustanovili AVTOPODJETJE, ki so mu že naslednje leto dodali ime ADRIA. Od vsega začetka še ni bilo avtobusov in so se prevažali v kamionih z vzdolžnimi klopmi. Takega prevoza, malo vć ksno, se spomnem tudi jaz, ko sem se peljal k nonotu v Marezige. Še mene je vse bolelo po skoku s kamiona, kaj šele ta starejše potnike, a je to bil vsekakor luksuz, glede na prejšnje drndranje s kmečkimi vozovi po tistem makadamu.

Adria je leta 1948 zgradila v Semedeli garaže in servisne delavnice, v Kopru pa smo leta 1950 dobili prvo pravo avtobusno postajo. Prvo pravo zato, ker so že pred vojno delovale avtobusne linije z bližnjimi mesti a obstajalo je le neke vrste parkirišča in servisne garaže, tam zadaj za tisto vrsto hiš ob nekdanji ulici JLA, nekje v bližini kasnejše zgradbe SDK. V teh garažah je nekaj časa imela svojo delavnico Intereuropa. Hudič je s temi nekdanjimi lokacijami, ko ni več niti ulice JLA niti SDK – recimo, da je to bilo na prostoru sedanje zelenice ob banki Koper, Intesa, San Paolo ali kakor se že danes imenuje.

Leta 1954 je Adria postala Slavnik – ime pod katerim se ga vsi spominjamo in pred njim je bilo skoraj 40 zlatih let. Leta kamionskih prevozov so že davno bila pozabljena in po cestah smo se vozili v mercedesih, po morju pa je kraljeval Slavnikov hidrogliser Delfin. V teh dobrih letih je firma zaposlovala preko 600 delavcev. Promet je naraščal in celo mesto je utripalo po Savnikovem voznem redu. Kidričeva je takrat postala glavna mestna ulica, čevljarska gor ali dol, takega direndaja kot je bil po Kidričevi ni bilo ne prej niti ne bo kasneje.

Po osamosvojitvi in prihodu demokracije je tudi Slavnik šel remengo. Malo ga je pokopala motorizacija naših družin, malo brcanje mrtvega konja, malo pa tudi mrhovinarjenje po ostankih tega mrtvega konja, saj je stečajni postopek trajal kar 20 let. Med tem pokopavanjem Slavnika se je vrstilo kar nekaj prevoznikov a kot kaže so nemški železničarji (Deutsche Bundesbahn) do sedaj najuspešnejši.

Foto album